Društvo danes deluje v obnovljeni stavbi v Tomšičevi ulici 34 v starem mestnem jedru mesta Kranj. Štejemo 125 članov, imamo pa tudi 2 častna člana (konec leta 2014).

Smo člani ZDTK (Zveza društev za tehnično kulturo) sodelujemo pa tudi z ostalimi društvi. Najtesnejše vezi imamo s taborniki v Kranju, imamo pa tudi svojo enoto za zveze v Mestnem štabu CZ MO Kranj (Civilna zaščita v mestni občini Kranj).

V občinskem odboru Ljudske tehnike Kranj se je leta 1947 oblikovala zamisel o ustanovitvi sekcije, v katero bi bili vključeni vsi, ki se ljubiteljsko bavijo z radijsko tehniko in tudi tisti, ki jih to področje zanima.
Jeseni istega leta je bilo v okviru Ljudske tehnike ustanovljeno radioamatersko društvo, katerega osnovno delo je bilo sestavljanje in popravljanje radijskih sprejemnikov za druge uporabnike.

Decembra 1949 leta so na skupščini radioamaterjev, člani društva sprejeli sklep o samostojni organizaciji. Na Okrajni ljudski odbor Kranj, poverjeništvo za notranje zadeve, so naslovili vlogo za "osamosvojitev". Prošnja je bila ugodno rešena 23. junija 1950, ko so radioamaterji prejeli odločbo, s katero je tedanja ljudska oblast dovolila samostojno delovanje in registracijo društva z imenom Društvo radioamaterjev Kranj.

Delovanje društva je bilo sprva še navezano na Ljudsko tehniko in proračunska sredstva, ki jih je država namenjala tehniškim dejavnostim. Uprava društva je vztrajno iskala še druge finančne vire za nadaljnji razvoj in širitev dejavnosti kranjskih radioamaterjev.
Uspelo jim je vzpostaviti sodelovanje s pred nekaj leti ustanovljeno tovarno ISKRA in končno urediti tudi finančno plat svojega delovanja.
Prevzeli so popravila in izdelavo novih zvočnikov za javno ozvočenje in v nadaljevanju tudi za radiofuzne radijske sprejemnike.
Kmalu so se tudi preimenovali v Radioklub ISKRA Kranj.
V obdobju po letu 1980 se je tedaj enotna organizacija ISKRE razdruževala na manjše tovarne in sodelovanje z radioklubom je opešalo. Društvo je moralo najti nove finančne vire, Upravni odbor radiokluba je sklenil, da radioamaterji pripravimo in izpeljemo več tečajev industrijske elektronike za vzdrževalce zahtevnejših elektronskih naprav na novejših strojih. Zanimanje za tečaje je bilo veliko in temu primerno se je okrepil tudi klubski proračun. Dodatna sredstva smo pridobili še s pogodbenimi storitvami s tedanjim občinskim sekretariatom za ljudsko obrambo za usposabljanje  obveznikov občinske in pokrajinske enote za zveze. Sodelovanje z ISKRO je popolnoma prenehalo, okrepilo pa se je povezovanje z obrambnimi strukturami, predvsem s civilno zaščito na občinski ravni.

Spomladi leta 1997 smo v letni skupščini društva sprejeli sklep o preimenovanju društva v RADIOKLUB KRANJ.

Zadnjih deset let pogodbeno sodelujemo z Mestno občino Kranj v programu in po načrtih pripravljenosti za komunikacijsko podporo Mestnemu štabu za civilno zaščito. Usposabljamo in opremljamo se za zagotovitev nujnih radijskih zvez in drugih oblik komunikacij v razmerah ob naravnih in drugih nesrečah širšega obsega. Člani štaba vsako leto preverjajo usposobljenost reševalnih in drugih enot, vključenih v programe zaščite in reševanja Mestnega štaba za CZ. Letos smo svojo usposobljenost predstavili na Blegošu, kjer imamo kranjski radioamaterji postojanko za tekmovanja na radijskih frekvenčnih območjih, namenjeni za našo dejavnost.

Zakaj ravno na Blegošu?

Radioamaterska postojanka na Blegošu

Sodelovanje s tovarno ISKRA je radioklubu prineslo večjo finančno neodvisnost. To je omogočilo društvu, da je osnovalo sprejemno-oddajne sekcije v Kranju in tudi izven mesta: Besnici, Šenčurju in v Mavčičah. Sprva pretežno konstrukcijska naravnanost se je postopoma preusmerjala tudi v radijsko operaterstvo na klubskih radijskih postajah. Oživela je tudi ARG dejavnost - lov na lisico.
Pospešeno smo izvajali tečaje za osnovnošolsko mladino in tečaje za radioamaterje operatorje C in B razreda, s katerimi smo usposobili člane za samostojno delo na radijskih postajah. Najbolj zagreti operaterji so sestavili tekmovalno ekipo za tekmovanja na višjih radioamaterskih radijskih frekvencah na HF in VHF področjih. Za te frekvenčne pasove je značilno, da se širijo premočrtno in z malo odboji, kar je pomenilo, da bo treba na tekmovanja v hrib, čim višje, tem boljše.
Lesti v tekmovanjih na strme bregove z vso tekmovalno opremo, vključno s težkim elektroagregatom ni bila lahka naloga. Utrujeni tekmovalci seveda ne dosegajo pričakovanih rezultatov, zato se je želja po stalni tekmovalni lokaciji krepila iz leta v leto. Iskanje najugodnejšega  kraja je trajalo več let, kajti izbrani prostor je moral omogočati čim daljše radijske zveze, lažji dostop in dobro oskrbo s hrano in pijačo. Tem pogojem je ustrezalo kar nekaj vrhov in to v loškem sredogorju. V letih 1975 do 1977 je tekmovalna ekipa preizkusila pogoje na Lubniku, Ratitovcu in Blegošu. Najbližja našim pričakovanjem je bila lokacija na Lubniku, vendar smo že po nekaj tekmovanjih dobili od loških radioamaterjev namig, da je to njihova tekmovalna točka.  Izognili smo se zapletom in poiskali opuščen bunker na Ratitovcu in zgodba z Ločani se je ponovila. Sklenili smo, da se ne bomo prepirali s kolegi radioamaterji in se umaknili. Izkušnje z nesporazumi so nas izučile, da najprej uredimo dovoljenja in soglasja, nato pa se podamo na izbrani vrh.

Občinska oblast v Škofji Loki je prisluhnila našim željam in nas podprla z izdajo dovoljenja za preureditev ustreznega bunkerja in občasno postavitev šotora na vrhu Blegoša. Tudi pašna skupnost v vlogi upravljavca pašnikov na planini nam je dala pisno soglasje in oboroženi z vsemi papirji smo se odpravili na prvo tekmovanje z vrha Blegoša. Akcija je uspela v vseh pogledih. Tekmovalni pogoji so bili boljši, kot smo predvidevali, dostop do koče je bil nemoten, pa tudi oskrba v koči nam je ustrezala.
Po četrtem tekmovanju v letu 1977 je kazalo, da se bo zgodba z Ločani ponovila, vendar smo bili opremljeni z vsemi potrebnimi dovoljenji ter soglasji in kolegi radioamaterji iz Škofje Loke, so se umirili.
Od tedaj je vrh Blegoša naša stalna tekmovalna lokacija.

Zgodovina Radiokluba Kranj - širše

Na vrh