p. p. 188
4001 Kranj
RADIOKLUB KRANJ
TEKMOVANJE z
GRINTOVCA LETA 1972
To je pred že toliko leti nazaj (celih 50 bo jeseni), da obstaja zelo malo gradiva. Tudi nekaj udeležencev je že pokojnih, nekateri se pa še spomnijo, vendar ne obstajajo zapiski, če sploh so kdaj. Verjetno pa, kje še obstajajo dnevniki radijskih zvez, kar pa bo treba še poiskati. Seveda takrat še ni bilo tehničnih pripomočkov, kot je recimo helikopter, pa so morali fantje znositi ves material od radijske postaje do goriva, anten in ostale infrastrukture peš od Suhadolnika do koče na Kokrškem sedlu, nato pa naslednji dan na vrh Grintovca. Seveda pa po tekmovanju v obratni smeri, čeprav z nekoliko manj teže, pa z večjo utrujenostjo.
Nekaj spominov pa je podal takratni udeleženec tekmovanja na Grintovcu Mujo, danes ima radijski pozivni znak S59DR.
Kot praviš, veliko spominov na ekspedicijo Grintovec 1972 je zbledelo, nekaj jih je pa ostalo.
Naj navedem samo nekaj teh, ki so bili takrat na Grintovcu, Johnija Ivačiča, Laneta - Franca Kokoravca, Draga Turina iz Gornje Radgone (naš gost), Frenka Dolenca, Jožeta Šifkoviča, Braneta Pirca …
Posebej bi izpostavil g. Johnija Ivačiča, ki je bil zelo cenjen član našega Radiokluba in se je večkrat udeleževal klubskih akcij in tekmovanj.
Ob tej priložnosti, ko smo organizirali udeležbo na UKV tekmovanju in smo s tem, ko smo odšli na Grintovec, smo seveda želeli naresti čim boljši rezultat.
Vendar, tehnika takrat in danes je popolnoma drugačna. Takrat smo uporabljali skromno UKV sprejemno-oddajno postajo, tisto, katero smo imeli, se zelo dobro spominjam, to je bila AO15.
Op. pisca - Pridobljeno na spletu: 'UKV radijska postaja AO15 je bila konstruirana v laboratoriju ZRS in izdelana v radioklubih v večjih količinah za poživitev dela na UKV).'
Na pohod smo šli v petek 1. 9. 1972, in prespali v koči na Kokrškem sedlu. Zgodaj zjutraj smo se odpravili na vrh Grintovca z vso opremo. Do pričetka tekmovanja 2. 9. 1972 ob 16h, smo uspeli postaviti vse potrebno šotor, antene in agregat.
Trije smo ostali na vrhu in tekmovali, ostali člani ekspedicije, pa so šli do koče na Kokrškem sedlu in so tam prespali.
Johny je bil res pravi radioamater, prijetno se je bilo družiti z njim, čeprav smo bili ostalii precej mlajši.
Zelo dobro se spominjam enega dogodka, ko nas je v nedeljo zjutraj, 3. 9. 1972, na drugi dan tekmovanja, Johny prijetno presenetil, ko nam je s Kokrškega sedla prinesel še toplo juho. Za nas tri premražene je bilo to res nekaj posebnega.
Namreč, kmalu zvečer in potem ponoči, je bil vrh Grintovca v megli, snežni nevihti in potem še v vetru, medtem, ko je bilo povsod v dolini prijetno toplo.
Zaradi vetra, smo ponoči morali skrajšati šotorske podporne palice na polovico, antena in kabli so bili odeti v sneg in led.
V nedeljo dopoldan in potem proti koncu tekmovanja, se je vreme le toliko popravilo, da smo lahko oddelali tekmovanje do konca.
Nazaj smo šli v nedeljo, pozno popoldan, na Suhadolnika in domov, utrujeni, neprespani a s prijetnimi spomini….
Nekaj slikic je pa tudi še ostalo iz tistega časa kot osebni in klubski arhiv.
