• DOMOV
• O DRUŠTVU
• KAZALO
• LINKI
• KontaKt

Zgodovina Radiokluba Kranj
YU3BDE - S59BDE

Skokovit razvoj tehničnih ved po letu 1920 je v naprednejših delih sveta omogočil neslutene možnosti uporabe naprav na področju brezžičnega prenosa s pomočjo radijskega valovanja. znanja o radijskih komunikacijah so se širila po svetu bistveno hitreje, kot katerakoli druga iznajdba, zato so tudi pri nas našla svoje ljubitelje in s tem radioamaterje. Sprava so ti gradili posamezne enostavne detektorje ali audione, potem, ko pa je začela v Domžalah delovati prva slovenska radijska postaja, pa se je radijsko konstruktorstvo močno razmahnilo. V domačih delavnicah so nastajali vedno kvalitetnejši izdelki, saj ustreznih naprav tedaj na našem trgu še ni bilo.

Kranjsko radioamatersko društvo je delovalo v okviru Ljudske tehnike do konca leta 1949,

nakar so novoizvoljeni člani uprave na čelu s predsednikom Miletom Vozljem vložili na naslov Okrajnega Ljudskega odbora Kranj, Poverjeništvo za notranje zadeve, prošnjo za registracijo samostojnega radioamaterskega društva v Kranju. Julija 1950 je bilo prošnji ugodeno, istočasno pa se je društvo preimenovalo v Radioklub Kranj. Tako je TRIINDVAJSETI JUNIJ 1950 URADNI "ROJSTNI DATUM" NAŠEGA RADIOKLUBA.

Povezave z organizacijami v okviru ljudske tehnike so seveda ostale in so se še okrepile, vendar odslej na prostovoljni osnovi in v okviru dogovorjenih programov.

Radioamaterjem in njihovi dejavnosti tedanje okoliščine niso bile kaj prida naklonjene. Z obilico volje in s prostovoljnim delom ter z občasno materialno pomočjo nedavno ustanovljene tovarne ISKRA (prej JUGOČEŠKA), so se spoprijeli z vsedržavnim programom in geslom "tehniko ljudstvu".

S pristopom v Zvezo radioamaterjev Slovenije je radioklub od zveze dobil nekaj rabljene pisarniške opreme in večjo količino neuporabnih radijskih sprejemnikov iz katerih so tedanji člani kluba pobrali še uporabne elektrotehniške elemente in iz njih sestavljali enostavne radijske sprejemnike, v glavnem audione. Dobili so tudi elektronike univerzalne serije, pri katerih je bilo za njihovo delovanje treba povezati ohišjem z omrežjem. Taka povezava je bila za uporabnika nevarna, ker je bila omrežna napetost prisotna na vseh kovinskih delih radijskega sprejemnika. V naši radioamaterski delavnici je bil izdelan radijski sprejemnik, ki je leta 1949 na zveznem konstrukcijskem tekmovanju za radioamaterske izdelke dobil prvo nagrado. Naslednje leto sta bila nagrajena še dva kranjska izdelka in sicer časovno stikalo in merilnik temperature. 

Za tedanje razmere bogato tehniško znanje so želeli radioamaterji prenesti na čim več mladih in tudi starejših državljanov. Prva naloga, ki so se je lotili je bilo izobraževanje novih članov v svojih vrstah predvsem na tečajih teorije in s praktičnim delom v delavnici. V pomoč pri pripravah in v izvedbi praktičnega dela je sodeloval tudi laborant, ki ga je za to delo plačevala zveza. Na tečajih različnih zahtevnostnih stopnjah so predavali naši člani in tudi strokovnjaki z elektrotehničnega področja tovarne Iskra. Osnove elektrotehnike so člani začetniki dobili v konstrukcijskem tečaju A. Nadaljevalni B tečaj jim je omogočil samostojno konstrukcijsko delo, po tečaju C pa so postali že inštruktorji in so poučevali druge vedoželjne zagnance. 

Kranjski radioamaterji so bili pobudniki ustanavljanja radioamaterskih krožkov po šolah in posameznih tovarnah. Zelo delovni so bili krožki v srednji šoli Iskra, v tovarni Tiskanina in v Srednji mlekarski šoli. Člani radiokluba so opravili vrsto poljudno tehničnih predavanj tudi po podeželju, predvsem o elektrifikaciji v kmetijstvu. 

Financiranje radioamaterskega delovanja ni bilo sistemsko urejeno, zato so člani vodstva radiokluba večino energije uporabljali za obstoj, ne pa za razvoj te dejavnosti. Za iskanje zadostnih finančnih virov, so tedanji radioamaterji postali pravi profesionalci. Zanje naziv amater ni pomenil drugo ime za nerodneže ali neuke ljudi, pač pa jim je radioamaterizem predstavljal visoko strokovno poslanstvo, opravljeno v prostem času, za skupno korist in z močno zavestjo, da opravljajo dobro delo. 

Do leta 1952 je Zveza radioamaterjev Slovenije radioklubu Kranj plačevala del stroškov za laboranta, nato pa je ta vir denarja za delo radioamaterjev usahnil, ostala so le pičla sredstva iz lokalnih virov. Člani kluba so bili prisiljeni poiskati zadostne finančne vire za začeto delo in še dodatne denarce za ustanovitev sprejemno-oddajne sekcije. Tovarna Iskra jim je podarila nekaj odpadnega materiala iz katerega so izdelovali zvočnike, izhodne transformatorje, visokofrekvenčno pletenico in še nekaj drugih izdelkov, ki so jih po sprejemljivi ceni prodajali drugim konstruktorjem zvočnih in podobnih elektrotehniških naprav, saj teh pri nas še ni bilo naprodaj. 

Sprejemno oddajna sekcija je bila ustanovljena leta 1952, zaživela pa je leto pozneje, saj je bilo treba usposobiti kratkovalovno postajo. Sprva so bili to bedni ostanki neke italijanske postaje, ki ji je bilo treba dograditi usmernik in predelati oddajnik. Za sprejemnik je služil predelan radiofuzni sprejemnik, pozneje so kranjski operaterji dobili kvaliteten nemški vojaški kratkovalovni sprejemnik, ki je vseboval tudi radioamaterska frekvenčna področja. Prvo leto delovanja sekcije so trije operaterji opravili 20 radijskih zvez, naslednje leto 120, leta 1955 že blizu 2000 in v letu 1956 preko 5600 zvez. Petkratno se je povečalo število radijskih operaterjev tako, da je njihovo število že preseglo polovico vseh članov radiokluba. Prvič so sodelovali na mednarodnem tekmovanju DL-YU na kratkem valu leta 1956 in s 64 zvezami dosegli solidno uvrstitev v zgornjo polovico vrstnega reda udeležencev. 

Prvo radijsko postajo za frekvenco 144 MHz so kranjski radioamaterji izdelali leta 1954. To je bila naprava skromnih zmožnosti in rezultat na tekmovanjih z Jošta je bil temu primeren. Več uspeha so tedaj radioamaterji poželi v amaterski radiogoniometriji (ARG) imenovani tudi "lov na lisico". Na državnem tekmovanju v Ljubljani leta 1956 in naslednje leto v Mariboru so naši tekmovalci dosegli drugo mesto med številnimi ekipami iz tedanje Jugoslavije. 

Istega leta so radijski konstruktorji v delavnici radiokluba izdelali nov kratkovalovni oddajnik moči 50W, zasnovan po lastni zamisli in narejen z domačim znanjem. 

Člani radiokluba so bili zelo aktivni v tekmovanju poinirjev v hitrostni gradnji elektrotehniških naprav, kakor tudi v širjenju znanja "lova na lisico". Tekmovanja so tekla v okviru zletov Ljudske tehnike, kar je predstavljalo srečanje vseh predstavnikov razvejane dejavnosti Ljudske tehnike po večjih krajih na Gorenjskem (na Jesenicah, v Kranju, Radovljici, Škofji Loki in v Tržiču). Takšne prireditve so tedaj povsod zbujale precejšnje zanimanje za radiotehniko. Kasneje so zaradi finančnih težav zlet Ljudske tehnike opustili, kar je velika škoda, saj so s tem prekinili pomembno pot za poljudno tehnično izobraževanje mladine, predvsem tiste iz našega podeželja. Kljub vsemu so bili kranjski radioamaterji v okviru dejavnosti Ljudske tehnike zaslužni, da so se poleg Jesenic in Škofje Loke tudi v drugih gorenjskih občinah ustanovila radioamaterska društva. Brezplačno so pripravili in izvedli ustrezno elektrotehniško izobraževanje bodočih članov, istočasno pa tudi strokovno pomagali pri ustanavljanju novih društev. 

Med člani kranjskega radiokluba se je z izboljšanjem radijske opreme povečalo tudi zanimanje za operatersko delo na radijskih postajah v sprejemno-oddajni sekciji. Nekdanji konstruktorji radijskih postaj so postali tudi klubski operaterji. Najprizadevnejši med njimi so postali inštruktorji in učitelji mladih članov radiokluba, bodočih radiotelegrafistov. Ob vse večjem zanimanju mladine za radioamatersko delo so se večale finančne zagate pa tudi težave zaradi neustreznih prostorov. 

Peto leto po registraciji društva se je upravni odbor odločil za pogodbeno sodelovanje z občinskim upravnim organom za obrambo in se obvezal, da bo vsako leto usposabljal določeno število radiotelegrafistov in radiomehanikov iz vrst vojaških rezervistov. Dohodek iz tega pogodbenega vira je radioklub porabil za šolanje radioamaterjev telegrafistov-operaterjev na radijskih postajah v kranjski sekciji. Večja dejavnost članov je še povečala prostorsko stisko, zato se je radioklub v začetku leta 1964 preselil s Koroške ceste v Tomšičevo ulico, v središče starega mestnega jedra. Prostori resda niso bili dosti boljši, vendar pa je bila soba za sprejemno oddajno sekcijo ločena od ostalih prostorov, imela je svoj vhod, kar je omogočilo delo v sekciji tudi tedaj, ko je bil večji klubski prostor zaseden. 

Uspehi, ki jih je radioklub v tem času dosegel, so bili zaznavni predvsem pri vzgoji radiotelegrafistov, tistih, ki so delali na klubskih postajah in tudi osebnih operaterjev, katerih število se je večalo iz leta v leto. Z razmeroma skromnimi tehničnimi možnostmi je radioklub na tekmovanjih dosegal vedno boljše rezultate.

Pogoji za delo sprejemno-oddajne sekcije v kateri so se "kalili" mladi strokovnjaki so se izboljšali v letu 1970, ko je radioklub dobil novo, zmogljivejšo kratkovalovno sprejemno-oddajno radijsko postajo za delo v SSB sistemu in z novo VHF radijsko postajo. Vrstili so se klubski uspehi v tekmovanjih na radijskih frekvencah na državni ravni, osebni operaterji pa so dosegli vidne uspehe tudi na medcelinskih tekmovanjih. 

Prelomnica delovanja radiokluba je bila dosežena leta 1974, po selitvi v obnovljene prostore v Stritarjevi ulici. Tu je radioklub dobil resnično prave možnosti razvoja, saj je bilo na razpolago dovolj prostora za vse dejavnosti. Poleg velike učilnice je bil na voljo tudi pisarniški prostor za laboranta in elektrotehniški material ter poseben prostor za sekcijo.


Medsebojno sodelovanje


Pomoč mentorja


Vsak je imel svoj načrt in material za ustvarjanje


Mladi v ustvarjanju, ko še ni bilo računalnikov in mobijev


Meritev


Učenje Morze

To je upravnemu odboru omogočilo, da je razširil območje svojega dela. Ob temeljnih dejavnostih, ki obsegajo pridobivanje in usposabljanje članov radiokluba, so bili v programu izobraževanja vključeni tudi tečaji za vzdrževalce elektronskih krmilnih naprav industrijskih obratov na Gorenjskem, tečaji za predavatelje tehniškega pouka na osnovnih šolah ter tečaji ARG, kontruktorstva (začetni in nadaljevalni) za osnovno šolsko mladino. Velika pozornost je bila namenjena delu z mladimi. Pri tem je veljalo načelo univerzalnosti, kar pomeni, da dober radioamater na osnovi osebnostnih lastnosti (zanimanje za elektrotehniko, talent, vztrajnost), obvlada temeljno znanje ARG, opravi začetni in nadaljevalni tečaj konstruktorstva in na koncu opravi še izpit za željeni osnovni radiooperatorski razred. V izvedbi tega programa smo imeli veliko podporo in pomoč pri učiteljih praktičnega pouka v kranjskih osnovnih šolah, saj so prav ti usmerjali nadarjene učence v tečaje, ki so jih zanje brezplačno pripravili in izvedli člani radiokluba. 


Prednovoletno srečanje v klubskem prostoru na Stritarjevi 5, v Kranju


Za iskreno sodelovanje in tovarištvo

Finančni in materialni položaj radiokluba se je v letu dni znantno izboljšal. S tečaji za vzdrževalce industrijske elektronike se je okrepil klubski proračun, kar je poleg stalnih občinskih dotacij, omogočilo izvedbo tečajev za osnovnošolce in nakup sestavnih delov za izdelavo laboratorijske opreme in naprav za radioamatersko delo.  S tečaji konstruktorstva za višje razrede osnovnih šol in z operaterskimi tečaji se je po letu 1975 število članov radiokluba močno povečalo, kajti večina mladih tečajnikov-konstrukterjev se je včlanila v društvo in opravila izpit za društvenega operaterja. Tudi zanimanje članov se je spremenilo- Konstruktorstvo-alfa in omega prvih članov, je za mlade le podlaga za dosego željene operaterske licence. Operaterji-začetniki so z delom na klubskih radijskih postajah, pod budnim očesom in nadzorom izkušenih mentorjev, nabirali dragocene izkušnje v uporabi telegrafije na radijskih frekvencah. Kandidati za prehod v višji operaterski razred so potrebovali določeno število potrjenih radijskih zvez z vsemi kontinenti sveta. Vse te zahteve so pogojevale ustanavljanje sprejemno-oddajnih sekcij tudi izven ožjega območja radiokluba. V letih 1975 do 1979 so bile ustanovljene sekcije v Besnici, Šenčurju in Mavčičah. Med radioamaterji že od leta 1970 prevladujejo operaterji in do leta 1980 jih je bilo že preko 85 odstotkov od vseh članov radiokluba. Množično delo na radijskih frekvencah je bila dobra podlaga za doseganje vrhunskih rezultatov v radioamaterskih tekmovanjih na državni ravni in tudi v svetovnem merilu. V naših vrstah imamo večkratnega svetovnega prvaka v tekmovanju na kratkem valu, na višjih frekvenčnih območjih pa zaradi neustreznih tekmovalnih lokacij in skromnejše opreme rezultati niso ravno blesteči.

Tekmovanja z vrha Grintovca niso izpolnila pričakovanj, saj na višini nad 2.500m elektroagregat ni dajal zadosti energije, zato smo se odločili, da poizkusimo srečo na Lubniku, ki ima stalno elektroenergetsko oskrbo. Tu pa se je zapletlo zaradi škofjeloških radioamaterjev, ki so uveljavljali predpravico do uporabe ustreznih lokacij v njhovi občini. Nadaljnje raziskovanje nas je privedlo na Ratitovec, kjer pa zaradi znanih zahtev loških radioamaterjev tudi nismo imeli dobre tekmovalne bodočnosti. Končno smo leta 1977 našli ugodno terensko lokacijo na Blegošu in tudi nasprotovanje loških kolegov nas ni odvrnilo od izbire. V letih 1979 do 1984 smo v soglasju s tamkajšnjo pašno skupnostjo, ki je uporabnik travnatih površin, zgradili zavetišče, vkopano v hrib, zaščiteno pred vlago in mrazom ter dovolj prostorno za delo in bivanje štirih ljudi. Na vrhu Blegoša smo znosili in vgradili blizu 10 ton materiala in opreme. Za zmogljiv agregat, za antene in nosilno drogovje smo uredili prostor v bližnjem bunkerju. S tem smo si ustvarili terenske pogoje za doseganje vrhunskih tekmovalnih rezultatov na višjih frekvenčnih območjih in po nakupu sodobnejše radijske opreme nam je to tudi uspelo. 

V obdobju od leta 1980 do 1990 smo s finančno pomočjo občinskega upravnega organa za obrambo Kranj in strokovnim znanjem izvedenca za repetitorje iz Škofje Loke postavili tri radioamaterske repetitorje. Za dvometersko območje stoji na Mohorju, sedemdeset centimeterski je lociran na Krvavcu, na 1,2GHz pa občasno deluje v Kranju (trenutno miruje). 

To obdobje zaznamuje velika društvena dejavnost na področju izobraževanja in usposabljanja novih članov - bodočih operaterjev - v delu z osnovnošolsko mladino in večji tekmovalni uspehi na radijskih frekvencah (trikrat zapored prvo mesto v pokalu ZRS). Radioklub je bil in ostal v vrstah organizacij za tehnično kulturo, sprva združen v organizacijo "Ljudska tehnika", po prvi registraciji pa kot njen samostojni pridruženi član. Ljudska tehnika se je kasneje preimenovala v Zvezo organizacij za tehnično kulturo, sedaj pa ima naziv Zveza društev za tehnično kulturo Kranj. 


Med odmorom v tekmovanju pred PPS Blegoš

V zvezo radioamaterjev Slovenije so kranjski radioamaterji vključeni že od osnovanja društva daljnjega leta 1947, kot Radioklub Kranj. Sodelovanje s tovarno Iskra nam je leta 1950 prineslo tudi novo ime - Radioklub ISKRA Kranj, katerega smo uporabljali do nedavnega. Radioklub je torej od svojega osnovanja sestavni del Zveze radioamaterjev Slovenije in Zveze društev za tehnično kulturo Kranj, hkrati pa je tudi član interesnega in posvetovalnega združenja radioklubov na Gorenjskem. 

V zadnjem desetletju, od leta 1990 do prehoda v leto 2000, smo priče umiranja klubske dejavnosti. V obdobju, ko smo se Slovenci odločili za lastno državo je bila dejavnost našega društva najmočnejša. Ob finančni in mateialni pomoči štaba za civilno zaščito občine Kranj smo opravili več operaterskih tečajev za delo na višjih frekvenčnih območjih za gorske reševalce, reševalce iz jam in izpod plazov ter jadralne padalce, tabornike in vodnike reševalnih psov. opremili smo se z večjo količino prenosnih in mobilnih radijskih naprav ter pripadajočo radijsko opremo za delo na terenu. 

Oboroženo nasilje JLA nas ni doletelo nepripravljene. Svoje znanje in izkušnje smo člani radiokluba s pridom uporabili za zavajanje, preusmerjanje in motenje agresorjevih radijskih komunikacij. Čeprav nenačrtno in prostorsko neusklajeni, smo kot aktivni posamezniki preispevali znaten delež, za nas razmeroma ugodnemu poteku in izidu osamosvajanja Slovenije. Radioamaterski duh in pripravljensot za brezplačno pomoč ljudem v stiski, smo pokazali in dokazali tudi v obdobju dokončnega razpada tedanje Jugoslavije, ko smo bili vseskozi, ob vsakem trenutku pripravljeni posredovati radijske zveze za begunce in njihove svojce. To ravnanje je bilo skladno z radioamaterskim kodeksom ARON (vzpostavljanje radioamaterskih radijskih zvez ob naravnih in drugih hujših nesrečah). Levji delež človekoljubnega dela je bil opravljen v sprejemno-oddajnih sekcijah radiokluba. 

Leto 1992 je v organiziranju in delovanju našega društva predvsem v operaterskem delu postalo prelomno leto. Tedaj je bil sprejet nov Zakon o telekomunikacijah in kmalu še Pravilnik o vrstah amaterskih radijskih postaj in tehničnih pogojih za njihovo uporabo. V navedenem predpisu je bila ukinjena kategorija klubskih operaterjev, s tem pa tudi dolgoletna in koristna praksa v izobraževanju ter usposabljanju mladih operaterjev-začetnikov v sprejemno-oddajnih sekcijah. Ti so po navodilu mentorjev spoznavali dogovorjene in utečene postopke v vzpostavitvi in pravilnem poteku radijskih zvez na amaterskih področjih. S strokovno pomočjo izkušenih veteranov so se izognili marsikateri napaki v radijskem prometu in obšli marsikatero čer nenapisanih pravil lepega vedenja na radijskih frekvencah. Skratka, začetniki so se naučili marsičesa koristnega , predvsem pa občutka za HAM SPIRIT. 

Zakonodajalec se verjetno ni zavedal neugodnih dolgoročnih posledic svojega dejanja, je pač sledil predpisom s tega področja, ki veljajo v razvitejšem svetu. 

Delo v sprejemno-oddajnih sekcijah je počasi zamiralo. Živahnejše je bilo le ob tečajih in preizkusih znanja tečajnikov za III. operaterski razred, pa še to le v času priprav in ob izpitih za delo na VHF radijskih frekvencah. V najboljšem primeru je delo v sekciji Kranj zaživelo dvakrat letno po teden dni. Tudi zamisli o delu na PACKET RADIU v sekcijah se niso izkazale v prid popestritve klubskega operaterskega mrtvila. Rešitve za oživitev delovanja sprejemno-oddajnih sekcij so se ponudile z uvajanjem računalniških tečajev za osnovnošolce v sekciji Besnica, kar je sprejemljivo, vendar to ni več radioamaterska dejavnost, čeprav tečaje vodijo radioamaterji. 

Radioklub je bil vse od ustanovitve dalje "kovnica" vrhunskih strokovnjakov, usposobljenih za samostojno načrtovanje in izdelavo zahtevnih tehniških naprav. Po strokovno znanje in po elektrotehniški material so v klub prihajali mladi ljudje, bodoči strokovnjaki iz vse Gorenjske. V tem pogledu je zanje radioklub predstavljal smernik in je vzpodbujal njihovo odločitev za tehniški poklic. Iz vrst radioamaterjev je prišlo kar nekaj strokovnjakov, vodstvenih delavcev v razvoju ter upravljanju podjetij in tovarn nekdanje ISKRE. Med člani pa imamo tudi nekaj predavateljev na tehniških fakultetah. Poklicno usmerjanje mladih članov našega društva nikoli ni bilo deležno finančnih vzpodbud ISKRE, še manj pa za to pristojnih državnih organov, ki so jim bili športni dosežki ljubši od tehničnega izobraževanja državljanov. Verjetno marsikomu, ki odloča še sedaj ni jasno, kaj lahko pričakujemo od vrhunskega športnika po 50. letu starosti, kako pa nam je v teh letih koristen vrhunski strokovnjak iz elektrotehniškega področja. 

Najtežje obdobje v delovanju radiokluba je bilo takoj po letu 1995. Tedaj je pričel veljati Zakon o lokalni samoupravi in spreminjajoči predpisi, ki so uravnavali organiziranje, delovanje in financiranje občin v Sloveniji. 

Dotlej smo glavno klubsko dejavnost (stroške delovanja, tečaje, osnovno opremo) financirali iz sredstev dotacij upravnega organa za obrambo občine Kranj (usposabljanje rezervistov) in iz deleža, ki ga je prispeval Štab za civilni zaščito občine Kranj, kot finančno podporo organiziranja radiokluba za delo ob rušilnem potresu. Nenadoma pa je ta pomemben denarni vir usahnil, kajti večinoma obrambnih pristojnosti je prevzela država, ki pa ni predvidela sredstev za dotacije društvom, vključenim v občinske obrambne strukture. S tečajninami in prihodki od storitev za druge naročnike smo lahko plačevali le najnujnejše stroške delovanja radiokluba. Znašli smo se v nezavidljivem položaju, kajti šlo je za preživetje naše dejavnosti. Od tovarn bivšega giganta ISKRA smo dobili le nekaj odpadnega materiala in kopico praznega besedičenja o težavah, s katerimi se spopadajo. Od podjetij nam je priskočil na pomoč le kranjski MERKUR. Finančnega zloma pa nas je dejansko rešil župan Mestne občine Kranj, g. Vitomir Gros. Čeprav se marsikdo od nas ni strinjal z njegovim načinom vodenja občinske uprave, mu gre priznanje, da je v kritičnem obdobju za kranjske radioamaterje naredil več, kot vsi državni organi skupaj. Še več, v skladu z njegovim pogledom na pomen naše dejavnosti za delovanje civilne zaščite, nam je po predložitvi večletnega programa dela in poročil o uspehih na radijskih frekvencah, ustrezno povečal znesek letne dotacije. Poravnali smo vse zapadle dolgove in s tem nam je ostalo nadaljnje delovanje radiokluba neokrnjeno. 

Zakon o društvih nam je leta 1995 naložil, da v dveletnem roku prevetrimo svojo organizacijo, sprejmemo nov statut radiokluba in se na novo registriramo z imenom, ki najbolj ustreza naši dejvnosti. Jeseni leta 1997 smo sprejeli nov statut društva in iz imena izločili naziv ISKRA tako, da se od tedaj imenujemo RADIOKLUB KRANJ. Naslednje leto smo dobili sodno odpoved najemne pogodbe za prostore v Stritarjevi ulici, ker jih je prevzel drug lastnik in leto kasneje smo se odselili. Preselili smo se v spomeniško zaščiteno stavbo sredi starega kranjskega mestnega jedra. Na naslovu Pot na kolodvor št. 2 smo opravljali le najnujnejša pisarniška opravila in urejanje QSl kartic. Ostale dejavnosti smo radioamaterji prenesli na svoje domove, nekaj pa se jih je tudi opustilo. S tem se je povečala navezanost na radioamatersko postojanko na Blegošu, sa je to v nastalih pogojih ena redkih vezi, ki nas združuje in nam nudi pogoje za strokovno delo in osebno zadovoljstvo. Danes imamo v najemu lepe na novo obnovljene prostore v Tomšičevi ulici 34 v starem mestnem jedru Kranja, kjer imamo za sosede še ostala društva s katerimi smo povezani v ZDTK Kranj. Ugotavljamo, da se ne po svoji krivdi, v letu 2007 soočamo s spoznanjem, da marsikaj ponovno začenjamo na novo. Poiskati bo potrebno nove poti v našem razvoju, kajti konstruktorstvo je zoženo na sestavljanje in umerjanje serijsko pripravljenih elektrotehniških izdelkov, zanimanje za radijske frekvence duši mobilna telefonija, radijske zveze nam usmerja in vodi računalnik, skratka prišli smo do nove razvojne stopnje , ki s prvotnim radioamaterskim duhom nima kaj več dosti skupnega. V množici drugih tehničnih čudes lahko osnovnošolcem ponudimo le ARG, pa še tu se zanašamo zgolj na spodbujanje tekmovalnega duha mladih.   Gospodarsko razstavišče v Ljubljani na sejmu  Življenje in tehnika - klubski razstavni prostor

Prav to zna biti odločilno pri predstavitvah naše dejavnosti ljudem, ki jih to področje še zanima. V znanju lahko tekmujemo z marsikom in to znanje želimo prenesti drugim, med ostalim tudi s prikazi radioamaterskih tekmovanj na naši tekmovalni lokaciji. 

Redkokdaj se zgodi, da si občinski veljaki, ki odločajo o dotaciji društvom, želijo od blizu ogledati našo dejavnost in se neposredno seznaniti z delom v radioamaterski postojanki na Blegošu. Letos ob 50. obletnici društva se je to zgodilo in obiskovalci z Mestne občine Kranj so bili zadovoljni s prikazanimi dosežki, čeprav nam je ravno tedaj vreme krepko ponagajalo. 

Kratek pogled na petdesetletno delovanje radiokluba pokaže, da je bilo obdobje prvih petnajst let čas pionirskega dela, polnega volje in zanesenjaštva. Sledilo je trideset let klubskih uspehov in vzponov, kar kažejo tile razpoložljivi podatki o tečajih in tečajnikih:

TEČAJI OD VZPONA DO ZATONA 
1. Tečaji za ARG - 21 tečajev z nad 300 tečajnikov,
2. Tečaji za konstruktorje - 18 tečajev z več kot 200 tečajniki,
3. Operaterski tečaji - 22 tečajev z več kot 350 tečajniki,
4. Tečaji industrijske elektronike - 3 tečaji z 52 tečajniki,
5. ostali tečaji (za kadre v prosveti in obrambi) - 8 tečajev z več kot 100 tečajniki.

Skupno je v teh tečajih nabiralo modrost več kot 1000 vztrajnih ljudi, z veliko željo po teoretičnem znanju in ročnih spretnostih. 

Zadnjih pet let našega dela so zaznamovale korenite upravno tehnične in organizacijske spremembe, ki so in bodo še dalj časa vplivale na delovanje radiokluba. To pa nas 121 radioamaterjev včlanjenih v društvo ne skrbi preveč in spremembe sprejemamo kot nov izziv v naslednjih 50 letih. 

Društvo je moralo večkrat preseliti svojo dejavnost na različne lokacije. In kronološki pregled selitev je sledeč:

Iz obilice gradiva zbral podatke in jih kronološko nanizal v zapis Peter MAUSER - S53PM . V oblikovanju zapisa so sodelovali še: Martina DRAGOŠ-GRIMS, Mile VOZEL - S51FQ, Franci KOKORAVEC - S54AA, Janez DOBRAVEC - S52FO, Andrej RADEJ - S56FRD in Milič GAZIBARA - S57BMG. Za oblikovanje te spletne strani skrbi Marko JERETINA - S57NAZ.

Na vrh